»Alfi dostikrat tudi preseneti kakšno skupino obiskovalcev v muzeju.«

»Ostal bom muzikant!«

»Ko pride polnoč, ko gorijo le še sveče, spet te poljubim, voščim ti veliko sreče.«

»Imel sem srečo, še zdaj nimam nobenih težav glasovno.«

»Prav zato so takšni skupni trenutki dragoceni – kot priložnost, da se za hip ustavimo, si zaželimo dobro in novo poglavje začnemo skupaj.«

»50 let sva poročena, že predtem pa sva bila fant in dekle deset let, poznava se že 60 let.«

»Moje največje nagrade so zbrane v knjigi. To je en lep spomin, to je bilo vse spontano, to je prehajalo iz enega časa v drugega. Ukvarjal sem se z več zvrstmi glasbe, vedno rad poudarim, da sem bil dve leti v Zagrebu z eno odlično rock-pop skupino, s skupino Klan sem posnel tudi dve plošči, ki sta izšli pri Jugotonu. To so lepi spomini. Takrat, ko sem se začel ukvarjati z glasbo, mi je profesorica, ki je bila operna pevka, rekla: 'Vidim, da te bo zaneslo nekam drugam, da ne boš ostal v gledališču.' Ampak zdaj pa vidim, da bom na koncu ostal v gledališču, tam bom 7. septembra imel jubilejni koncert v SNG-ju Maribor.«

»Vsak mesec smo imeli 21 koncertov – julij, avgust smo bili prosti, ker smo imeli dopust. In januarja smo bili v Berlinu, kjer smo snemali albume. To je bilo najnapornejše obdobje.«

»Ne le v Mariboru, od koder je doma Alfi Nipič, ne le v Jarenini sredi Slovenskih goric, kjer živi v svoji hiši, ne le na Štajerskem, po vsej Sloveniji je beseda Alfi tako rekoč ljudska. Kakor nihče dodatno ne sprašuje, kaj je to Drava, Pohorje, Maribor, tako razen kakšnih resnih turistov od drugod, nihče ne vpraša, kdo ali kaj je Alfi.«